Alanis Morrissette: Ironic

Ko ti življenje da limono, zahtevaj sol in tequilo.

To bi prvotno naj bil precej grenak post o tem, kam je bila izgnana romantična ljubezen, zakaj fant ne spozna več dekleta, kam so šle Trnuljčice in njihovi princi in zakaj je tako nesmiselno dandanes verjeti v pravljice. A ne bo. Ta post bo o tem, zakaj pravzaprav ljubimo življenje (in pri tem v resnici ne postanemo alkoholiki).

Ne glede na to, kako krivimo usodo za svoje male osebne katastrofe, resnično smo si vsaj malo majčkeno sami krivi. Delno ker ne poslušamo intuicije, kar smo nekoč že ugotavljali. Delno zato, ker iz naših malih osebnih katastrof ne znamo potegniti najboljše tequile. Del moje male osebne terapije je ta blog.

Ampak morate priznati, življenje je ironično. Zmajevanje z glavo nad neodgovornostjo ljudi, ki si nakopljejo nezaželeno nosečnost in le mesece kasneje se ti zasveti modra črtica (ali dve, kako že gre to?). Tvoja sanjska pravljica s princem na belem konju, ki se razblini in konča v prahu pod kopiti navadnega sivčka. Dež, ko nimaš dežnika. Prometna nesreča, ko si pozen. To, da nekdo pred tabo kupi zadnji kos tvoje priljubljene štručke. Črv v jabolku. Take stvari.

In potem je tu karma. Ja, brezbožno, dekadentno bitje, ki sem jaz, globoko verjame v karmo. Morda je zato ironije te tvorbe, življenje imenovane, lažje prenašati z nasmehom. Le neka kazen, ki ti jo je naložilo Vesolje?

Kakšno je bilo 2010 do sedaj? Recimo temu vrtiljak. Da, vrtiljak bi bila primerna beseda. To bi bila lahko prispodoba za življenje sámo, če smo še malo klišejsko osladno metaforični. V enem trenutku se počutiš kot na vrhu sveta, v naslednjem že visiš z glavo navzdol in hočeš bruhati. A uživaš vsak trenutek. Ker visenje z glavo navzdol in revizija menuja dneva pomeni, da si živ prav toliko kot vzvišeni občutek na vrhu, tik preden te potegne navzdol. Saj veste, takrat, ko je razgled najlepši.
To, da sem Scrooge ljubezni, ni velika skrivnost. Neke nespečne noči me bodo obiskali tisti trije duhovi in vso to božično sranje. Le da v resnici niti ne bo Božič. Morda Valentinovo? Vraga, na to še pomislila nisem. Zakaj sem pravi kandidat, da ga na Valentinovo obiščejo duh valentinove sedanjosti, preteklosti in prihodnosti? Hm, resnici na ljubo se odkrito posmehujem vsemu, kar diši po romancah. Jennifer Aniston imam nalepljeno na pikado tarči. A globoko v sebi verjamem, da je nekje moj Princ na belem konju - z mojo srečo pravkar ugotavlja, da je gej, dela neko drugo bejbo nosečo ali se otepa zveze kot hudič križa; precej verjetno pa vse troje -a vem, da je. No ja, seveda ne verjamem v te bedarije, a za trenutek ste mi verjeli, kaj ne? Prince Charming je le stvar pravega trenutka, pravega kraja in počenega kondoma.

Le kako bi ne bila cinična? Če bi videli 2010 skozi moje oči, verjemite, da bi tudi vi bili.

A kljub temu, zakaj torej vendarle imamo radi življenje? Ker imamo smisel za ironijo, črn smisel za humor in veliko alkohola na zalogi. To je kot tista vožnja z vlakcem smrti. Le da življenje traja mnogo dlje in ne moreš tako preprosto izstopiti in reči Dovolj imam! Pravzaprav se mi včasih dozdeva, da moraš biti malo mazohista, da imaš rad življenje. A hej, obožujem 15urne vožnje na starih, natrpanih avtobusih, gledam Svet na Kanalu A in jem hrano, pekočo preko vseh mej. V meni se očitno vendarle skriva mali mazohist. Morda je to skrivnost?

Katastrofa #3: Življenje te je zasulo z limonami.

Življenjska lekcija #3: Na zdravje!