Iskanje službe je kurba. Pravzaprav je tudi to, da imaš službo, kurba. Zakaj bi se potem človek sploh spuščal v to? Jah, tudi biti brez denarja je kurba. Torej imaš na izbiro precej kurb, a kaj ko to ni ravno izbira, ki bi si jo želel, vsaj zunaj amsterdamskega red light districta ne.
Če napišem, da sovražim razgovore za službo, najbrž ne bom odkrila tople vode. Srečni so tisti, ki službo dobijo brez razgovora. Zavrnitev sploh ni najhujši del iskanja službe, niti to, da ti bedaki na vlogo niti odgovorijo ne, najhujši je prvi zmenek aka razgovor. Svoji zadnji dve, čakaj, ne, tri, ne... ehm... Ok, naj preoblikujem. Še nikoli nisem službe dobila preko razgovora. Za stvari kot so deljenje letakov, poziranje za slikanje (kjer so veseli vsakega polnoletnega, ki sploh pokliče) itd tega niti ne potrebuješ. Moja prva konkretnejša služba (kjer sem obdržala na sebi vsa oblačila) je bila strežba. Dobila sem jo preko prijateljice, ki je tam že delala. Prišla sem, dobila predpasnik in začela. Tudi druga služba, v kateri sem delala do pred kratkim celih 20 mesecev, je prišla po istem principu. Kakšni razgovori nekaj...
No, ampak sedaj smo pri razgovorih, najhujši nočni mori iskanja službe. Moraš obleči oblačila, ki jih nikoli več ne boš, ampak bi morda lahko dajala pozitiven vtis, govoriti moraš stvari, ki so le v pravljičnem svetu resnične (ne, prodajanje kvazi naravnih mil NI specialno znanje, ampak nakladanje, dogovarjanje enkrat na mesec za urnik NE POMENI sposobnost delovanja v timu in to, da si rad predstavljaš, kako razstreliš celo trgovino, ko je v njej največ strank NIKAKOR NI veselje z delom s strankami), na veliko promoviraš svoje neobstoječe osebnostne lastnosti in pri tem moraš ves čas obdržati skrajno resen (a simpatično-komunikativno-sproščen) obraz. Dajte, dajte, lepo vas prosim. Kaj če preprosto nehamo dolgoveziti. Povejte, če imam službo in grem na pivo ali pa mi povejte, da je nima in grem prav tako na pivo.
Resnično, ali kdo sploh verjame sranju, ki ga nakladamo na razgovorih? Dejstvo je, da se s službo ne bom nikoli razumela, posledično tudi s šefom ne in nikoli ne bom v njej uživala. Prodaja zdolgočasenim najstnicam, strežba debelim mulcem ali prelaganje nepotrebnega papirja pač ni moja sanjska služba. Ni kariera. Je samo služba. In konec. Svojo sanjsko službo bom imela, ko bom velika. Sedaj le služim denar po liniji najmanjšega odpora.
Že v osnovi smo jaz in služba na različnih bregovih. Jaz hočem denar, oni hočejo, da zato kaj naredim. Pa ja... Ampak na razgovoru seveda poveš vse, kar se ti zdi, da bi radi slišali. In deluješ simpatično, komunikativno, sproščeno oh-in-sploh employee of the month. Dokler ne zaslužiš dovolj za naslednjo letalsko karto. Nato pa #$%$#"?$%§$, šef!
Katastrofa #6: Rabiš službo, ki je v resnici nočeš.
Življenjska lekcija #6: Žal. I'm speechless.
Kako službo pa pravzaprav ti iščeš?? Ker se mi zdi da bi tebi najbolj ustrezala kako delovno mesto turistične vodičke, po neraziskanih krajih sveta :)
OdgovoriIzbrišiZa turističnega vodiča rabiš dvoje:
OdgovoriIzbriši1. Licenco
2. Veselje do dela z bedaki
Nimam ne enega, ne drugega.
Iščem službo, kjer z malo dela zaslužiš veliko denarja. Mislim, da ne zahtevam preveč.