Življenje in druge katastrofe

The Offspring: Why don't you get a job

2010-02-10T04:59:00.000-08:00

Iskanje službe je kurba. Pravzaprav je tudi to, da imaš službo, kurba. Zakaj bi se potem človek sploh spuščal v to? Jah, tudi biti brez denarja je kurba. Torej imaš na izbiro precej kurb, a kaj ko to ni ravno izbira, ki bi si jo želel, vsaj zunaj amsterdamskega red light districta ne.

Če napišem, da sovražim razgovore za službo, najbrž ne bom odkrila tople vode. Srečni so tisti, ki službo dobijo brez razgovora. Zavrnitev sploh ni najhujši del iskanja službe, niti to, da ti bedaki na vlogo niti odgovorijo ne, najhujši je prvi zmenek aka razgovor. Svoji zadnji dve, čakaj, ne, tri, ne... ehm... Ok, naj preoblikujem. Še nikoli nisem službe dobila preko razgovora. Za stvari kot so deljenje letakov, poziranje za slikanje (kjer so veseli vsakega polnoletnega, ki sploh pokliče) itd tega niti ne potrebuješ. Moja prva konkretnejša služba (kjer sem obdržala na sebi vsa oblačila) je bila strežba. Dobila sem jo preko prijateljice, ki je tam že delala. Prišla sem, dobila predpasnik in začela. Tudi druga služba, v kateri sem delala do pred kratkim celih 20 mesecev, je prišla po istem principu. Kakšni razgovori nekaj...

No, ampak sedaj smo pri razgovorih, najhujši nočni mori iskanja službe. Moraš obleči oblačila, ki jih nikoli več ne boš, ampak bi morda lahko dajala pozitiven vtis, govoriti moraš stvari, ki so le v pravljičnem svetu resnične (ne, prodajanje kvazi naravnih mil NI specialno znanje, ampak nakladanje, dogovarjanje enkrat na mesec za urnik NE POMENI sposobnost delovanja v timu in to, da si rad predstavljaš, kako razstreliš celo trgovino, ko je v njej največ strank NIKAKOR NI veselje z delom s strankami), na veliko promoviraš svoje neobstoječe osebnostne lastnosti in pri tem moraš ves čas obdržati skrajno resen (a simpatično-komunikativno-sproščen) obraz. Dajte, dajte, lepo vas prosim. Kaj če preprosto nehamo dolgoveziti. Povejte, če imam službo in grem na pivo ali pa mi povejte, da je nima in grem prav tako na pivo.

Resnično, ali kdo sploh verjame sranju, ki ga nakladamo na razgovorih? Dejstvo je, da se s službo ne bom nikoli razumela, posledično tudi s šefom ne in nikoli ne bom v njej uživala. Prodaja zdolgočasenim najstnicam, strežba debelim mulcem ali prelaganje nepotrebnega papirja pač ni moja sanjska služba. Ni kariera. Je samo služba. In konec. Svojo sanjsko službo bom imela, ko bom velika. Sedaj le služim denar po liniji najmanjšega odpora.

Že v osnovi smo jaz in služba na različnih bregovih. Jaz hočem denar, oni hočejo, da zato kaj naredim. Pa ja... Ampak na razgovoru seveda poveš vse, kar se ti zdi, da bi radi slišali. In deluješ simpatično, komunikativno, sproščeno oh-in-sploh employee of the month. Dokler ne zaslužiš dovolj za naslednjo letalsko karto. Nato pa #$%$#"?$%§$, šef!

Katastrofa #6: Rabiš službo, ki je v resnici nočeš.

Življenjska lekcija #6: Žal. I'm speechless.

John Williams: Star Wars Main Theme

2010-02-04T04:46:00.001-08:00

Sedaj pa me dragi ljudje dobro poslušajte/berite, ker to resnično ponavljam zadnjič.

Eden najslavnejših dialogov v zgodovini filma je tisti med Lukom Skywalkerjem in Darthom Vaderjem v Star Wars Episode V: The empire strikes back, ko Darth Vader Luku razkrije, da je njegov oče. Ta dialog pa je hkrati največkrat narobe citirani odlomek.

Dialog gre v resnici takole:

Luke Skywalker: [angrily] I'll never join you!

Darth Vader: If only you knew the power of the Dark Side. Obi-Wan never told you what happened to your father.

Luke Skywalker: He told me enough! He told me you killed him!

Darth Vader: No, I am your father.

Luke Skywalker: [shocked] No. No! That's not true! That's impossible!

Darth Vader: Search your feelings, you know it to be true!

Slavni stavek se prav vsepovsod citira kot “LUKE, I’m your father”. Kar je velika, velika zmota. Še nekrat, v tem stavku ni “Luke”, temveč samo “I’m your father”, oziroma bolj natančno “No, I’m your father”

Resnično, je kdo sploh videl film? Prepričana sem, da bi bil Lucas, če bi vedel, da bo en sam (resda prelomen) stavek povzročil največje množično napačno citiranje v zgodovini človeštva, preprosto dodal še tisti “Luke”, a dejstvo je, da ni.

In prosim, nehajte napačno citirati enega največjih filmov (pravzaprav največjo filmsko sago) vseh časov!

Katastrofa #5: Ljudje so bedaki.

Življenjska lekcija #5: May the Force be with you.

REM: The end of the world

2010-01-18T13:27:00.000-08:00

Vsi že vemo, da bo 21.12.2012 konec sveta. In vsi tudi vemo, da ga v resnici ne bo konec.

Ampak če bi ga bilo... Kaj bi naredili?

Pomislite, zbudite se z zavedanjem, da se bo vaše življenje zagotovo končalo čez manj kot dve leti. To bi zatrdo vedeli, ker bi pač vedeli. Ni pomembno kakšen bo konec, sveta bo konec in pika. Do takrat pa imate svoje življenje. Kako bi preživeli ti dve leti?

Jaz bi si najprej odprla pivo, pa čeprav bi bila ura šele pol enajst dopoldne. Morda celo dva. Potem bi odpravila vse moteče dejavnike: šola, služba, Svet na Kanalu A. Potem bi naredila nekaj od možnosti, ki jih bom navedla. Seveda bi bilo bistvo spontanost, trenutni navdih in odsotnost Sveta na Kanalu A.

Morda bi spakirala najnujnejše, ampak res najnujnejše in se odpravila na prvo letalo za Bangkok. Od tam pa naravnost v mojo Kambodžo in rinila tako daleč v pragozdove na vzhodu, dokler ne bi našla odmaknjene, od sveta odrezane vasice in tam preživela preostanek časa. Brez koledarja, brez ure, brez časa.

Morda bi šla na pot okoli sveta. In ne bi prišla nazaj, dokler ne bi bilo vsega konec. Le-tega bi dočakala, tam, do koder bi mi uspelo prilezti. Najraje v ležalniku na peščeni plaži, s Hoegaardnom v roki. Seveda se ne bi trudila s kremami za sončenje.

Morda bi kupila avto. Se tetovirala. Povedala določenim osebam, kar jim gre. Si obrila glavo. Se slikala za Playboy. Izvedla nekaj prvovrstnih maščevanj. Se komu tudi opravičila. Oropala banko. Obiskala najboljšega prijatelja, ki ga nisem videla vse od leta 2007. Jedla vsak dan v McDonaldsu. Prebrala Satanske stihe. Nehala pisati blog. Začela pisati nov blog. Jahala slona. Jahala kamelo. Si kupila lamo. Napisala roman. Rešila bližnjevzhodno krizo, samo zavoljo reševanja samega (ker resnici na ljubo, komu mar, če je v stoletnih, tisočletnih bojih tam manj kot 2 leti pa le mir?).

Nekako ko tako razmišljam o vsem, kar bi postorila pred koncem sveta, se mi vedno bolj zdi, da bi svetu, ali pa vsaj meni, en pošten konec sveta pravzaprav koristil. Koliko stvari je, ki bi jih radi storili, a jih ne. Zakaj? No, to vsak zase najbolje ve. Ampak ali res potrebujemo tako - hm - usodno spodbudo? Kaj se je zgodilo s nekoč slavnim geslom nekega proizvajalca športen opreme? Just do it?

Morda je kar malo škoda, da sveta decembra 2012 ne bo tudi v resnici konec. S tem bomo namreč zamudili prekleto veliko svojega življenja.

Katastrofa #4: Konca sveta najbrž ne bomo dočakali.

Življenjska lekcija #4: Danes je pri dan preostanka tvojega življenja.

Alanis Morrissette: Ironic

2010-01-15T12:27:00.000-08:00

Ko ti življenje da limono, zahtevaj sol in tequilo.

To bi prvotno naj bil precej grenak post o tem, kam je bila izgnana romantična ljubezen, zakaj fant ne spozna več dekleta, kam so šle Trnuljčice in njihovi princi in zakaj je tako nesmiselno dandanes verjeti v pravljice. A ne bo. Ta post bo o tem, zakaj pravzaprav ljubimo življenje (in pri tem v resnici ne postanemo alkoholiki).

Ne glede na to, kako krivimo usodo za svoje male osebne katastrofe, resnično smo si vsaj malo majčkeno sami krivi. Delno ker ne poslušamo intuicije, kar smo nekoč že ugotavljali. Delno zato, ker iz naših malih osebnih katastrof ne znamo potegniti najboljše tequile. Del moje male osebne terapije je ta blog.

Ampak morate priznati, življenje je ironično. Zmajevanje z glavo nad neodgovornostjo ljudi, ki si nakopljejo nezaželeno nosečnost in le mesece kasneje se ti zasveti modra črtica (ali dve, kako že gre to?). Tvoja sanjska pravljica s princem na belem konju, ki se razblini in konča v prahu pod kopiti navadnega sivčka. Dež, ko nimaš dežnika. Prometna nesreča, ko si pozen. To, da nekdo pred tabo kupi zadnji kos tvoje priljubljene štručke. Črv v jabolku. Take stvari.

In potem je tu karma. Ja, brezbožno, dekadentno bitje, ki sem jaz, globoko verjame v karmo. Morda je zato ironije te tvorbe, življenje imenovane, lažje prenašati z nasmehom. Le neka kazen, ki ti jo je naložilo Vesolje?

Kakšno je bilo 2010 do sedaj? Recimo temu vrtiljak. Da, vrtiljak bi bila primerna beseda. To bi bila lahko prispodoba za življenje sámo, če smo še malo klišejsko osladno metaforični. V enem trenutku se počutiš kot na vrhu sveta, v naslednjem že visiš z glavo navzdol in hočeš bruhati. A uživaš vsak trenutek. Ker visenje z glavo navzdol in revizija menuja dneva pomeni, da si živ prav toliko kot vzvišeni občutek na vrhu, tik preden te potegne navzdol. Saj veste, takrat, ko je razgled najlepši.
To, da sem Scrooge ljubezni, ni velika skrivnost. Neke nespečne noči me bodo obiskali tisti trije duhovi in vso to božično sranje. Le da v resnici niti ne bo Božič. Morda Valentinovo? Vraga, na to še pomislila nisem. Zakaj sem pravi kandidat, da ga na Valentinovo obiščejo duh valentinove sedanjosti, preteklosti in prihodnosti? Hm, resnici na ljubo se odkrito posmehujem vsemu, kar diši po romancah. Jennifer Aniston imam nalepljeno na pikado tarči. A globoko v sebi verjamem, da je nekje moj Princ na belem konju - z mojo srečo pravkar ugotavlja, da je gej, dela neko drugo bejbo nosečo ali se otepa zveze kot hudič križa; precej verjetno pa vse troje -a vem, da je. No ja, seveda ne verjamem v te bedarije, a za trenutek ste mi verjeli, kaj ne? Prince Charming je le stvar pravega trenutka, pravega kraja in počenega kondoma.

Le kako bi ne bila cinična? Če bi videli 2010 skozi moje oči, verjemite, da bi tudi vi bili.

A kljub temu, zakaj torej vendarle imamo radi življenje? Ker imamo smisel za ironijo, črn smisel za humor in veliko alkohola na zalogi. To je kot tista vožnja z vlakcem smrti. Le da življenje traja mnogo dlje in ne moreš tako preprosto izstopiti in reči Dovolj imam! Pravzaprav se mi včasih dozdeva, da moraš biti malo mazohista, da imaš rad življenje. A hej, obožujem 15urne vožnje na starih, natrpanih avtobusih, gledam Svet na Kanalu A in jem hrano, pekočo preko vseh mej. V meni se očitno vendarle skriva mali mazohist. Morda je to skrivnost?

Katastrofa #3: Življenje te je zasulo z limonami.

Življenjska lekcija #3: Na zdravje!

Amy Winehouse: Just Friends

2009-11-27T03:44:00.000-08:00

Prejšnji teden me je zadelo kot strela z jasnega: vsi moji moški prijatelji bi radi spali z mano. Hm, to je zelo kratka verzija nečesa, kar se imenuje Teorija lestev, moj novi abecednik odnosov med spoloma. Za kaj pravzaprav gre?

Pri spoznavanju novih ljudi uporabimo (imaginarne, da ne bo nesporazumov) lestve. Ko spoznamo predstavnika nasprotnega spola, ga uvrstimo na lestev glede na različne kriterije. Ti kriteriji se razlikujejo glede na spol. Do tu vse lepo in prav, nič kontroverznega. Malo sporni pa so na prvi pogled kriteriji, po katerih razvrščamo ljudi. Pri moških je stvar dokaj preprosta: Na eno samo samcato lestev razvrstijo ženske glede na izgled in oceno, kako hitro bi lahko padla. Od žensk, s katerimi bi radi spali, preko tistih, s katerimi bi spali, če bi bili pijani in to zjutraj priznali, do tistih, s katerimi bi spali, če bi bili pijani in tega zjutraj ne bi priznali, in na dnu lestvice grdih žensk (kruto?).
Ženske seveda nismo tako preprosta bitja. Moške razvrstimo na kar 2 lestvi. Prva deluje precej podobno kot moška, osebe na njej so pač razporejene po določenih kriterijih, le da so ti kriteriji pri ženskah drugačni. Ti kriteriji so v velikem odstotku privlačnost, denar/moč ter vse tisto, kar vam v obliki odločnega protesta ta trenutek, drage dame, brzi skozi misli, da vam je v resnici dosti bolj pomembno, a vam v resnici ni (smisel za humor, pamet, razgledanost in ostale puhlice). Ampak bistvo je, da imamo ženske namesto ene kar dve lestvi. Kdo pa pristane na drugi lestvi? Uboščki, ki so obsojeni na to, da bodo (večno) naši prijatelji.
Prehod med lestvama je seveda mogoč, a zelo malo verjeten. Seveda ugovarjate. Ker gotovo imate ve ali vaše prijateljice izkušnjo (don't we all?), ko ste bile z nekom tako in tako dolgo le zelo dobre prijateljice, potem pa je nekega dne preskočila iskrica (alkohol?) in sedaj sta fant in dekle in hkrati najboljša prijatelja ( <3 ).
Najprej morate vedeti, da procesi v naši glavi ne potekajo vedno tako zelo zavestno ali zavedno, kot si dopovedujete. Zakaj torej ti primeri, ki jih poznate/živite? Nekako tako: ko ste spozale to osebo, ste ga že takoj razvrstile na "pravo" (torej neprijateljsko) lestev. Le da je bil takrat zaradi različnih razlogov dosti nižje (ja, napredovanje navzgor je možno in se kar naprej dogaja). On je seveda tudi vas uvrstil nekam na lestvico, morda celo zelo visoko. Kar se je spremenilo, je to, da sta oba napredovala dovolj na lestvici oziroma sta bila v nekem trenutku na dovolj isti ravni, da sta pristala skupaj. V praksi bi to pomenilo, da nobeden od vaju ni imel nekoga, ki je kotiral višje na lestvi, nekdo ali oba je dal skozi celo vrsto lepotnih operacij in podobno.
Bistvo lahko nekako strnemo v mantro, da sta lahko moški in ženska prijatelja le v treh primerih:
a) moški je gay
b) moškemu ženska ni niti malo privačna
c) moški trenutno "obdeluje" boljšo, višje rangirano

Naj še poudarim, da tu ni govora o razmerjih. Gre za dinamiko privlačnosti, ne o tem kako izbiramo bodočega moža ali ženo (oziroma ne govorimo nujno o tem).

Preden me obtožite plehkosti, naj povem, da ne gre za mojo teorijo in se z njo ne strinjam v celoti, čeprav izpostavi marsikatero kruto resnično dejstvo. Kar je mene najbolj zmotilo je to, da predpostavlja, da so moški bitja, ki mislijo le s spodnjo glavo (beri podrli bi vse kar leze in gre) in niso sposobni razdelati svojih kriterijev bolj kompleksno, tako kot ženske. Ampak OK, morda ima avtor tu celo prav. Kot drugo pa se po mojem avtor v svojem predpostavljanju, da prijateljstvo med moškim in žensko ni možno, elegantno izogne po moje popolnoma običajnem in ne tako redkem pojavu: nismo vsi privlačni vsem in celo moški imajo merila. Po branju njegove teorije bi človek namreč dobil občutek, da je to dosti nemogoče oziroma redko.

Pa da sploh vemo o čem je govora: Ladder Theory

Katastrofa #2: Motiv za prijateljstvo med moškim in žensko je vprašljiv.

Življenska lekcija #2: Samoanaliza nikoli ne škodi. Niti analiza drugih.

Shakira: Pure intuition

2009-11-22T10:14:00.000-08:00

Večina ljudi, ki me pozna, bi me najbrž označila za pesimista. Morda imajo prav. A morda so tovrstne obsodbe prehitre. Pesimist je optimist z več podatki. Ali le z bolj izostreno intuicijo.
Intuicija ni stvar srečnih izbrancev ali, boginja ne daj, celo samo žensk. Zakaj torej nekateri pripovedujejo, kako jim je nekaj reklo, da naj obkrožijo (prekrižajo, če smo natančni) točno tiste številke, ki so jim prinesle zadetek na lotu? Meni pa se to nikoli ne zgodi? Zakaj nekateri začutijo, da morajo biti vedno na pravem mestu ob pravem času? Jaz pa sem ponavadi le na dežju tam, kjer ni nobene strehe? Vse je v umetnosti poslušanja intuicije. Popravek: dosti je v poslušanju intuicije. Treba pa je narediti še naslednji korak: ne zamahniti z roko in spet obrati zdravorazumsko pot, temveč intuiciji tudi slediti. Sedaj pa pomislimo, kolikokrat bi nas zanašanje na notranji glas lahko rešilo neprijetnosti.

Nekaj veš že od začetka. Od prvega trenutka. Čeprav ti pravijo pesimist in tega nočeš, se ravnaš po tem, kar veš. Kar začutiš od prvega trenutka. Splet okoliščin se spremeni. Videti je, da se motiš. Pozabiš na veliko utripajočo rdečo luč nad svojim radarjem, ljubiteljsko imenovanim šesti čut. Prepustiš se, jadraš, veseliš se optimizma, ki te prevzema.
Pristanek pa je trd, vedno. Zakaj za vraga se mi je to moralo zgoditi? Morala bi vedeti! Tu je ves catch: saj sem vedela. Bila je senca dvoma, zadaj v možganih, a kaj, ko si očitno ne zaupamo dovolj, da bi ji prisluhnili.

Morda je evolucija ali katera druga od znanstvenih besed kriva, da glasek zadaj v možganih zatremo. Naučimo se, najbrž že zelo zgodaj, da je razum tisti, ki nam bo dal prave odgovore, nam pokazal pravo pot. Intuicija je neosnovana vraža. A dejstvo je, da je tam, vraža ali ne. Ima svoj namen. Nekateri ljudjo jo imamo bolj razvito, kar ne pomeni čisto nič drugega kot to, da jo znamo prepoznati. Redki so dovolj pogumni, da jo tudi upoštevajo.

Katastrofa #1: Ponovno veliko razočaranje

Življenjska lekcija #1: Vedno poslušaj svojo intuicijo in imej jajca ji tudi prikimati.

Dobrodošli!

2009-11-21T15:07:00.000-08:00

Moj novi blog je še v fazi nastajanja in oblikovanja, zato prosim za malo potrpljenja. Prve objave sledijo in tudi izgled še ni dokončen. Blog je proces.

Seveda Malo tu malo tam, moje Srce, ostaja, vendar sem se zaradi ustvarjalnega tlenja v moji glavi odločila, da debate sama s sabo razširim še na druge teme. Malo tu malo tam pa je popotniški blog in ga želim kot takega tudi ohraniti. Teme tu bodo lahkotno življenjske, niti malo filozofske. Lahkotno poletno branje za vse dni v letu, takorekoč.

Veliko užitka pri branju obeh mojih blogov!