Večina ljudi, ki me pozna, bi me najbrž označila za pesimista. Morda imajo prav. A morda so tovrstne obsodbe prehitre. Pesimist je optimist z več podatki. Ali le z bolj izostreno intuicijo.
Intuicija ni stvar srečnih izbrancev ali, boginja ne daj, celo samo žensk. Zakaj torej nekateri pripovedujejo, kako jim je nekaj reklo, da naj obkrožijo (prekrižajo, če smo natančni) točno tiste številke, ki so jim prinesle zadetek na lotu? Meni pa se to nikoli ne zgodi? Zakaj nekateri začutijo, da morajo biti vedno na pravem mestu ob pravem času? Jaz pa sem ponavadi le na dežju tam, kjer ni nobene strehe? Vse je v umetnosti poslušanja intuicije. Popravek: dosti je v poslušanju intuicije. Treba pa je narediti še naslednji korak: ne zamahniti z roko in spet obrati zdravorazumsko pot, temveč intuiciji tudi slediti. Sedaj pa pomislimo, kolikokrat bi nas zanašanje na notranji glas lahko rešilo neprijetnosti.
Nekaj veš že od začetka. Od prvega trenutka. Čeprav ti pravijo pesimist in tega nočeš, se ravnaš po tem, kar veš. Kar začutiš od prvega trenutka. Splet okoliščin se spremeni. Videti je, da se motiš. Pozabiš na veliko utripajočo rdečo luč nad svojim radarjem, ljubiteljsko imenovanim šesti čut. Prepustiš se, jadraš, veseliš se optimizma, ki te prevzema.
Pristanek pa je trd, vedno. Zakaj za vraga se mi je to moralo zgoditi? Morala bi vedeti! Tu je ves catch: saj sem vedela. Bila je senca dvoma, zadaj v možganih, a kaj, ko si očitno ne zaupamo dovolj, da bi ji prisluhnili.
Morda je evolucija ali katera druga od znanstvenih besed kriva, da glasek zadaj v možganih zatremo. Naučimo se, najbrž že zelo zgodaj, da je razum tisti, ki nam bo dal prave odgovore, nam pokazal pravo pot. Intuicija je neosnovana vraža. A dejstvo je, da je tam, vraža ali ne. Ima svoj namen. Nekateri ljudjo jo imamo bolj razvito, kar ne pomeni čisto nič drugega kot to, da jo znamo prepoznati. Redki so dovolj pogumni, da jo tudi upoštevajo.
Katastrofa #1: Ponovno veliko razočaranje
Življenjska lekcija #1: Vedno poslušaj svojo intuicijo in imej jajca ji tudi prikimati.
Intuicija ni stvar srečnih izbrancev ali, boginja ne daj, celo samo žensk. Zakaj torej nekateri pripovedujejo, kako jim je nekaj reklo, da naj obkrožijo (prekrižajo, če smo natančni) točno tiste številke, ki so jim prinesle zadetek na lotu? Meni pa se to nikoli ne zgodi? Zakaj nekateri začutijo, da morajo biti vedno na pravem mestu ob pravem času? Jaz pa sem ponavadi le na dežju tam, kjer ni nobene strehe? Vse je v umetnosti poslušanja intuicije. Popravek: dosti je v poslušanju intuicije. Treba pa je narediti še naslednji korak: ne zamahniti z roko in spet obrati zdravorazumsko pot, temveč intuiciji tudi slediti. Sedaj pa pomislimo, kolikokrat bi nas zanašanje na notranji glas lahko rešilo neprijetnosti.
Nekaj veš že od začetka. Od prvega trenutka. Čeprav ti pravijo pesimist in tega nočeš, se ravnaš po tem, kar veš. Kar začutiš od prvega trenutka. Splet okoliščin se spremeni. Videti je, da se motiš. Pozabiš na veliko utripajočo rdečo luč nad svojim radarjem, ljubiteljsko imenovanim šesti čut. Prepustiš se, jadraš, veseliš se optimizma, ki te prevzema.
Pristanek pa je trd, vedno. Zakaj za vraga se mi je to moralo zgoditi? Morala bi vedeti! Tu je ves catch: saj sem vedela. Bila je senca dvoma, zadaj v možganih, a kaj, ko si očitno ne zaupamo dovolj, da bi ji prisluhnili.
Morda je evolucija ali katera druga od znanstvenih besed kriva, da glasek zadaj v možganih zatremo. Naučimo se, najbrž že zelo zgodaj, da je razum tisti, ki nam bo dal prave odgovore, nam pokazal pravo pot. Intuicija je neosnovana vraža. A dejstvo je, da je tam, vraža ali ne. Ima svoj namen. Nekateri ljudjo jo imamo bolj razvito, kar ne pomeni čisto nič drugega kot to, da jo znamo prepoznati. Redki so dovolj pogumni, da jo tudi upoštevajo.
Katastrofa #1: Ponovno veliko razočaranje
Življenjska lekcija #1: Vedno poslušaj svojo intuicijo in imej jajca ji tudi prikimati.
pravzaprav sem ugotovil da pametno razmišljaš :)
OdgovoriIzbriši